Menu
“Pomagaj, rada bi se počutila enakovredno drugim”
“Pomagaj, rada bi se počutila enakovredno drugim,”je eden najpogostejših stavkov, ki ga slišim od svojih strank. In to prošnjo res živo občutim. Ničkolikokrat sem se v življenju sama srečala s tem hromečim občutkom manjvrednosti. In dolgo je trajalo, da sem spoznala, da ni temeljil na moji resnični vrednosti.
Spomnim se kako me je prvič dodobra pretreslo spoznanje: “Presneto, pa saj se drugi počutijo enako kot jaz! Le kako, da nisem opazila?” Študirala sem nemški jezik na Filozofski fakulteti in od prvega dne dalje sem se počutila manj sposobno in manj vredno od sošolcev, ki so po večini prihajali iz krajev, ker so se Nemščine učili že v osnovni šoli. Govorili so tekoče, njihov naglas je bil popoln. Zdelo se mi je, da so pojedli slovar in da preprosto ni besede, ki je ne bi razumeli. Čutila sem, da ne sodim mednje. Vse dokler mi ni bilo nekega dne med zapleteno razlago sodobne nemške književnosti preprosto dovolj, da ne razumem profesorice. Obrnila sem se k najbolj bistri sošolki in jo prosila za pomoč. In odgovor je bil: “Nimam pojma o čem govori, jaz tudi ne razumem.” Ko sva spraševali še ostale, sem ugotovila, da tudi drugi ne razumejo vsega. Zakaj sem torej mesece in mesece verjela, da samo jaz ne znam, da se ne znajdem, da nisem sposobna, da ne sodim tja? In zakaj nisem videla, da se tudi drugi pogosto počutijo enako? Kako je mogoče, da skrivam isti občutek pred drugimi, ki ga z enako vnemo skrivajo pred mano?
Zakaj sem torej mesece in mesece verjela, da samo jaz ne znam, da se ne znajdem, da nisem sposobna, da ne sodim tja? In zakaj nisem videla, da se tudi drugi pogosto počutijo enako?
Zdi se, da nagonsko vsi skrivamo svojo negotovost in svojo ranljivost. Pred drugimi se skušamo prikazati kar se da samozavestne, močne in sposobne, znotraj pa nas razžira dvom v lastno sposobnost in lastno vrednost. Rezultat tega je, da pogosto za druge menimo enako, kot si oni mislijo o nas: “njim je lažje, poglej, kako se znajdejo, bolj sposobni so, bolje obvladajo, boljši so.” In misli, ki temu sledijo so: “nisem dovolj dober, nisem tako dober kot drugi, nisem jim enakovreden.” Občutek je seveda hromeč. Dobesedno nam vzame veter iz jader in zaduši naše veselje.
Prvo olajšanje pride že, če zgolj podvomimo v svojo domnevo. Oziroma če se vsaj zavemo, da zgolj domnevamo, da je drugim res tako neskončno lažje. Če bi šli korak dlje in povprašali kolege, sodelavce ali prijatelje ali se res ves čas počutijo tako strašno nepremagljive, stavim, da bi ugotovili, da je to le vaša interpretacija. Njihovih notranjih bitk, negotovosti, trenutkov nesamozavesti in panike pač ne poznate. In morda bi vam jih razkrili, če bi jih le vprašali.
Nisem dovolj dober
A veliko močneše in učinkoviteje kot ukvarjati se z drugimi, je odkriti kaj poganja občutek manjvrednosti v tebi. Zazreti se vase in si odgovoriti na nekaj ključnih vprašanj. Kje, kdaj, kako se je prepričanje “nisem dovolj dober” sploh priplazilo v tvoje življenje.
Občutek "nisem dovolj ..." je namreč v ozadju vsake negotovosti in poganja občutenje manjvrednosti ob drugih ljudeh. In ta občutek, verjemite, je v večiji meri povezan z vašim doživljanjem sebe, kot z dejansko superiornostjo ljudi okoli vas.
Kaj storite naslednjič, ko se počutite “manj kot …”
Naslednjič, ko se znajdete v situaciji, ki v vas zbuja ta občutek, se zaustavite. Lahko je že samo to, da greste na večerjo v bolj “nobel” restavracijo, kot ste je navajeni, ali stopite v prestižno trgovino, za katero menite, da je izven vašega dosega. Lahko je tudi obisk pri nekdanjem sošolcu, za katerega se vam zdi, da je v življenju dosegel bistveno več od vas. Karkoli je, zaustavite se za trenutek, ko v sebi začutite nelagodje. Ustavite se. Zadihajte.
In zastavite si nekaj ključnih vprašanj.
- Zakaj mi ta situacija zbuja nelagodje.
- Kaj v meni to sproža?
- Kdaj sem se že v preteklosti tako počutil?
- Kdaj sem se tako počutil kot otrok?
- Kdo mi je dajal tak občutek? Oče? Mama? Bratje? Sestra? Sošolci? Učitelji? Nekdo drug?
- Kaj so mi govorili?
In zdaj si postavite najpomembnejši dve vprašanji:
Zakaj sem jim verjel?
In zakaj jim še danes – vsa ta leta pozneje – verjamem?
Ko enkrat ugotovite, da se pri svojih 40ih, 50ih letih še vedno počutite kot pet letni otrok, ki so ga ponižali, in še huje, da se še vedno odzivate, kot trpeči otrok, se zdravljenje začne. Vse kar nujno potrebujete je, da ugotovite, da je to nesmiselno. Da niste več ta otrok, da ni nikogar, ki vas daje v nič; če pa vas, imate moč, da se postavite zase.
Ne verjemite več zgodbam, ki so vam jih o vas povedali drugi. In to še v času, ko ste zgolj oblikovali svoje zavedanje o samem sebi. Ko boste na svoji poti prišli do te točke in boste začeli trdno verjeti v lastno vrednost, bo občutek ,manjvrednosti končno začel usihati, dokler ne bo povsem izginil.