RTT Urša Trebušak
MOJ BLOG
Sporočilo, ki se ni smelo izgubiti
Pred skoraj stotimi leti – leta 1922 – je Emile Coue izdal drobno knjižico z naslovom Self Mastery through Conscious Autosuggestion – oziroma, če prevedem: Obvladovanje samega sebe s pomočjo zavestne avtosugestije. Ta knjiga je postala del zbirke kulturnega bogastva človeštva. Vsebino knjižice lahko prepisujejo, reproducirajo in uporabljajo vsi, saj njena vsebina nosi sporočilo, ki je pomembno za vso civilizacijo. Nosi sporočilo o moči našega uma.
Intelektualci in akademiki tistega časa so že pred sto leti spoznali izjemen pomen tega sporočila. Vedeli so, ne le, da morajo storiti vse, da bi to sporočilo doseglo čimveč ljudi v času, ko so si ljudje dopisovali še prek običajne pošte. Vedeli so tudi, da morajo to sporočilo ohraniti za prihodnje generacije. In tisto, kar je Emile Coue odkril, je bilo, da imamo vsi v sebi izredno moč samosugestije.
Moč samosugestije nam je vsem položena v zibko. S to sposobnostjo se rodimo in z njo od prvega dne dalje ustvarjamo svoje življenje. Ustvarjamo vse. Svoje zdravje, svoje okolje, svoj uspeh.
Ta sila je tako izjemna, da nam lahko omogoči najbolj čudovite, a hkrati tudi najbolj katastrofalne rezultate. Odvisno pač od tega, kako to moč uporabimo.
Težava je v tem, da si večino avtosugestij dajemo popolnoma nezavedno, neprestano in v našo lastno škodo. A kot je ugotovil že Coue, ne gre preprosto za to, da začnemo zgolj z močjo volje in z naporom svojih misli izbirati bolj pozitivne sugestije zase. To bo pravzaprav prineslo ravno nasproten učinek od želenega. To moramo storiti na enak nenaporen, skorajda neopazen način, kot to počnemo, ko si nevede prigovarjamo neumnosti, ki nas stanejo uspeha, dobrega počutja in na koncu tudi zdravja. Coue je takrat ločil dve sili znotraj nas. Voljo in našo domišljijo oziroma naše predstave. Te so del našega podzavestnega sveta. In naše predstave o svetu, naša domišljija bo, kot pravi, vedno gladko premagala moč naše volje. Torej je potrebno vpreči domišljijo, a to storiti na pravi način.
Da bi svojim bralcem razložil kako moč naše domišljije preprosto povozi moč volje, jim je opisal ta primer. Predstavljajte si, da na tla položite desko, široko kakih trideset centimertrov in dolgo trideset metrov. Če vam naročim, da se sprehodite po njej z ene strani na drugo, boste to storili z lahkoto. Če pa to isto desko namestite med dva zvonika katedrale in vam rečem, da se sprehodite po njej z ene strani na drugo, je situacija naenkrat povsem drugačna.
“Zakaj torej ne bi padli z deske, če je ta na tleh, in zakaj bi padli z nje, če je dvignjena visoko nad tlemi?” sprašuje Coue.
In tu je odgovor, ki pove vse: “Preprosto zato, ker ste si v prvem primeru PREDSTAVLJALI, da je povsem enostavno priti z ene strani na drugo. V drugem primeru pa ste si PREDSTAVLJALI, da je to povsem nemogoče storiti.” In dodaja, da krovci in tesarji, ki popravljajo osteršje katedrale to zmorejo preprosto zato, ker si predstavljajo, da pač lahko to storijo.
Težava je v tem, da si večino avtosugestij dajemo popolnoma nezavedno, neprestano in v našo lastno škodo. A kot je ugotovil že Coue, ne gre preprosto za to, da začnemo zgolj z močjo volje in z naporom svojih misli izbirati bolj pozitivne sugestije zase. To bo pravzaprav prineslo ravno nasproten učinek od želenega. To moramo storiti na enak nenaporen, skorajda neopazen način, kot to počnemo, ko si nevede prigovarjamo neumnosti, ki nas stanejo uspeha, dobrega počutja in na koncu tudi zdravja. Coue je takrat ločil dve sili znotraj nas. Voljo in našo domišljijo oziroma naše predstave. Te so del našega podzavestnega sveta. In naše predstave o svetu, naša domišljija bo, kot pravi, vedno gladko premagala moč naše volje. Torej je potrebno vpreči domišljijo, a to storiti na pravi način.
“Kako naj se vam zahvalim? Rešili ste mi življenje.” piše človek, ki je Coueja obiskal pred natanko stotimi leti v Nancyju v Franciji. Zaradi težav s srcem je doživljaj napade dušenja, dan in noč, bilo je tako hudo, da je dnevno prejemal injekcije morfija. “Potem, ko sta dva zdravnika povsem obupala nad mano in nista verjela, da zame še obstaja zdravilo, sem zdaj vseeno zdrav, in to popolnoma zdrav.”
Očarana sem nad tem, da je nekdo pred skorajda natanko stotimi leti nekje v Franciji sedel za svojo mizo, vzel v roke papir in pisalo in pisal to pismo zahvale. Kako se je počutil človek, ki je v življenju poznal le bolečino in trpljenje zaradi bolezni, potem pa je srečal nekoga, ki mu je pokazal najprepostejši izhod? Naučil ga je le kako uporabiti svoj lasten um, da si zagotovi zdravje.
Emile Coue je vedno ponavljal, da nikdar ni nikogar ozdravil. Vse kar je storil, je da je ljudi naučil, kako uporabljati lasten um in avtosugestije, da dosežejo nekaj, kar se je jim je prej ZDELO nemogoče. Vse kar je storil je bilo, da je dosegel, da so mu verjeli, da je izboljšanje MOGOČE.
Mogočno orodje ali nevarno orožje? Avtosugestije so torej orodje, ki nam je bilo vsem dano. Kot pravi Emile Coue, to je kot igrača s katero se povsem nezavedno igramo vse od rojstva, kot se ot rok igra z ropotuljico. Je pa tudi nevarno orožje, lahko te rani ali celo ubije, če ga ne uporabljaš pametno. Če pa se naučiš kako ravnati z njim, lahko tvoje življenje spremeni v čudovito mojstrovino.
Urša Trebušak
RTT Urša Trebušak 2022 © Vse pravice pridržane. Izdelava spletne strani: SPLETNA KREATIVA