Menu
RTT Urša Trebušak
Ena za drugo so te dni mlade mame, s katerimi sem delala, govorile o isti situaciji: “Ne morem hkrati pomagati najstarejšemu za šolo, najmlajšega zabavati in odgovarjati na službene klice. Ne morem! Meni se že meša! Ves čas kričim, vpijem, na koncu sem …”
Drage mame, tako rada bi vam povedala, da niste ve krive za to, da ne deluje vse optimalno. Ne gre za to, da niste dovolj ljubeznive, dovolj potrpežljive, dovolj umirjene in dovolj sposobne. Vsega naenkrat ne morete opraviti, ker se pač res ne da. Dejstvo je, da to, kar se od vas pričakuje v teh dneh epidemije v resnici ni izvedljivo v celoti. In ker ni izvedljivo, seveda ne uspe. Težava pa je, ker razlog za ta “neuspeh” očitate same sebi.
Za začetek torej prenehajte same sebe obsojati, da je tako, kot je. Niste krive!
Ko namreč od sebe in svojih otrok pričakujemo, da bo vse teklo gladko, pa se potem to ne zgodi, (ker pri sedmih, ali osmih letih otrok pač ne sedi popolnoma pri miru in se sam uči) se nam dvigne pritisk. naraste živčnost, nato pa jeza, ki samo prikrije obup in občutek nemoči. In ko zakričimo na otroka, ko z zariplim obrazom vpijemo nanj, je razlog za to naša lastna nemoč. “Zajokala sem kar pred otrokom,” mi je povedala mlada mamico, ki ni več vedela kaj naj stori, da bi se njena najmlajša hčerka začela učiti. Ne morem deliti nasvetov o tem, kako se čudežno organizirati, da bo vse lažje, ali bolje, ne bi si niti drznila “pametovati” o rečeh, ki jih ne živim sama. A z vami hočem deliti to, kar vem.
Kaj če od sebe vsak kak dan ne bi zahtevali nemogočega? Takoj bi se počutili bolje! In naši otroci tudi!
Ko sedim v svoji pisarni in poslušam odrasle ljudi, ki jih hipnoza popelje daleč nazaj v njihovo otroštvo, se tako pogosto spomnijo podobnih trenutkov. Kako nemočne in popolnoma nevredne so se počutili, ko je bila mama razočarana nad njimi, ko se niso dobro učili. Ali kako nesposobne, ko je oče kričal nanje. Kot otroci niso razumeli zakaj je mama živčna, zakaj je popolnoma otopela in odklopljena, ali zakaj je tako jezna nanje. Kot otroci so verjeli, da je tako, ker so sami tako nevredni in slabi.
In zdaj ta situacija, ki je tako številne starše in otroke potisnila v nemogoče položaje, dan za dnem ustvarja takšne prizore. Naši otroci prav tako niso “krivi”, da so zdaj naši učenci, tega si niso izbrali. In ko dan za dnem opazujejo kako izgubljamo živce, kako obupujemo nad sabo in nad njimi, se v njihove mlade možgane sidra podobno razmišljanje, kot ga začutijo pri nas samih: “Očitno nisem dovoj dober, nisem dovolj dober, ker mama ni zadovoljna, ker je ves čas slabe voje, ker jo spravljam v obup …”
S tem ne želim reči, da se bi morala zdaj katerakoli mamica ali očka počutiti še slabše in nase sprejeti še občutke krivde. Nikakor! Rešitev je pravzaprav v ravno nasprotni smeri. Kaj če bi morda za en dan (ali teden) spremenili svoje cilje, ki jih morate doseči. Namesto, da od sebe in svojih otrok zahtevate, da naj šola, služba in dom vse teče popolnoma gladko, si zastavite nov cilj: “Danes bom ljubezniva s sabo in s svojim otrokom.” Ko bo dan minil in boste pogledali nazaj, morda res ne bodo vse naloge narejene, morda ne bo vse narejeno za službo in kup cunj bo ostal neopran. A če lahko na koncu dneva rečete: “Ja, danes sem bila prijazna s sabo in prijazna do svojih otrok!” potem ste naredile ogromno. Morda ne ogromno za njihovo akademsko znanje, zagotovo pa ogromno za vaše in njihovo čustveno zdravje.
Dovolj ste, takšne kot ste! To, kar zmorete je dovolj dobro! Mora biti dovolj.
Ta situacija ne bo trajala večno, prišel bo čas, ko bomo spet zaživeli normalno, ko bomo nadoknadili zamujeno. A čustvenih stikov, ki jih vsak dan gradimo z otroki, ne bomo mogli kar nadomestiti z novimi. Postavimo jih na prvo mesto. Ostalo pa mora biti za zdaj dovoj dobro, tako kot pač je.
RTT Urša Trebušak 2022 © Vse pravice pridržane. Izdelava spletne strani: SPLETNA KREATIVA