Menu
Zakaj sem navdušena nad knjigami o vzgoji otroka
Te dni preberem največ knjig o vzgoji. Razumljivo. Moja hčerka je stara deset mesecev in kar čez noč se mi zdi, da je postala človek, ki uveljavlja svojo voljo. In vsaka veščina in znanje o vzgoji mi prideta prav. Torej berem.
In povedati vam moram, da je med literaturo povezano z izobraževanjem za RTT terapijo in vzgojno literaturo neverjetno veliko podobnosti. Kar seveda niti ni presenetljivo. Knjiga, ki jo pravkar berem Z otrokom lahko sodelujete, avtorice Elizabeth Pantley, jasno opisuje kako pomembna so sporočila, ki jih kot starši damo svojim otrokom, da bi ti zgradili pozitivno samopodobo. Ta občutek vrednosti se namreč prične graditi v otrokovem prvem odnosu in to je odnos s starši. In ko delam z ljudmi, ki si želijo pridobiti samozavest, ali se rešiti tesnobe, so prav ti stavki, ki bi jim jih morali izreči starši, pa jim ji niso (ali pa premalokrat), tisti stavki, ki pridejo na plano kot največja bolečina.
Avtorica poudarja, da otrok dobesedno vsrka vsako našo kritično besedo, pa čeprav se zdi, da si je pred nami zamašil ušesa. In celo prikrita kritika in bodice skrite v naših besedah rušijo krhko samopodobo, ki si jo skuša ustvariti otrok. Takole navaja nekaj primerov, kako lahko spremenimo svoje sporočilo, da bo gradilo in ne rušilo te male samopodobe v nastajanju:
Negativna pripomba
“Ne pozabi vzeti malice!”
“Kolikokrat ti moram še povedat?”
“Ne bodi tako nevzgojen!”
“Pisal si pet! Ne morem verjeti!”
“Zakaj morate tako kričati?”
“Nikoli me ne poslušaš!”
Pozitivna pripomba
“Spomni se, da boš vzel malico!”
“Samo enkrat bi te morala opomniti.”
“Vem, da se znaš lepo vesti in to pričakujem od tebe.”
“Vau, petica! Gotovo si ponosen nase!”
“Prosim igrajte se tiše!”
“Želim, da me poslušaš!”
Morda se komu zdijo primeri banalni, češ kaj pa otroku škodi, če mu rečem: “Nikoli me ne znaš poslušati!” A temu ni tako. Vsak tak stavek otroku sporoča, da si o njem mislimo, da je nesposoben in brez vrednosti. Še več povemo mu, da kaj več od njega tako ali tako ne pričakujemo. In otrok temu verjame: da je nesposoben, nevreden in da ne more doseči ničesar velikega.
In trideset ali štirideset let kasneje se tak otrok, ki je zdaj odrasel, sprašuje, zakaj ne more uspeti v poslu, zakaj se vedno počuti nesposobnega v primerjavi z drugimi in nevrednega prave ljubezni. V sebi še vedno čuti to, kar je čutil kot otrok.
Praktično vsi, potem ko raziščejo svoje zgodnje otroštvo s pomočjo RTT, odkrijejo, da imajo v sebi bodisi prepričanje “Jaz nisem dovolj…” (dovolj dober, dovolj vreden ljubezni, dovolj sposoben, ….) bodisi prepričanje “Jaz sem drugačen od drugih,” torej se ne morem povezati z drugimi tako kot ostali, ne morem uspet kot ostali, drugačen sem, torej me ne sprejemajo. V vseh teh primerih pa to izvira iz sporočil, ki so nam jih naši starši posredovali, ko smo bili še zelo majhni. In verjemite, praktično vsi starši so nam v resnici želeli le dobro! A žal je marsikdo od nas doživel hromeč občutek, da ga starši ne sprejemajo takega kot je, da ga hočejo spremeniti, ali pa so mu nalepili nalepko: len, nesposoben, neroden, zmeden, plašen, divji ….
Ljudje, ki poiščejo pomoč RTT in ki so pripravljeni raziskati prizore iz svojega otroštva, ko so ta sporočila oblikovala njihova prepričanja o samih sebi, povedo, da je vse kar so želeli kot otroci, da bi čutili, da jih imajo starši radi, take kot so in bi jim to tudi povedali.
In tu je še en zapis iz knjige o vzgoji otroka: “Otrokovega občutka o lastni vrednosti nič ne krepi bolj kot vedenje, da je ljubljen. Popolnoma ljubljen. Kot enkratno bitje. Brezpogojno. Brez te ljubezni se otroci težko počutijo pomembne in vredne oziroma se pomembne in vredne sploh ne morejo počutiti.” In na tem mestu avtorica opozarja, da čeprav imamo svoje otroke radi, ne moremo vedeti, ali to verjamejo tudi naši otroci. Torej uporabljajte tudi besede, ko sporočate, da jih imate radi. Povejte otorokom jasno in nedvoumno, da so ljubljeni!
Pa še en nasvet iz knjig o vzgoji otroka, ki je povsem v skladu s tem, kar odkrivam z RTT, Sprejmite otroka takega kot je. “Otrok se počuti ljubljenega in cenjenega, če cenite in razumete njegovo enkratno osebnost in identiteto. Kadar je otrok neprestano deležen kritik ali ima občutek, da ga roditelj ves čas skuša spremeniti v nekoga drugega, se ne bo počutil ljubljenega.”
Avtorica poudarja, da otrok dobesedno vsrka vsako našo kritično besedo, pa čeprav se zdi, da si je pred nami zamašil ušesa. In celo prikrita kritika in bodice skrite v naših besedah rušijo krhko samopodobo, ki si jo skuša ustvariti otrok. Takole navaja nekaj primerov, kako lahko spremenimo svoje sporočilo, da bo gradilo in ne rušilo te male samopodobe v nastajanju:
Zdaj, ko smo odrasli, ne moremo spremeniti dogodkov svojega otroštva. To je naša preteklost, pa čeprav včasih boleča. Lahko pa spremenimo pomen, ki smo ga tem dogodkom pripisali kot majhni otroci. In s tem uničimo negativno prepričanje, ki smo ga o sebi ustvarili kot otroci. Pa še nekaj lahko storimo. Že zdaj poskrbimo, da bodo naši otroci dobili dobra sporočila, boljša sporočila. Takšna, ki njihove samozavesti in samopodobe ne rušijo ampak gradijo.